REDAKCIJA - KOLOFON

Registracija edicije: Elektronski časopis TATRENUTEK je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Glavni urednik Janez Temlin.

Riklijeva vila sramota Bleda in Slovenije

Na bregu Blejskega jezera stoji tik pod znamenitim gradom, pod farno cerkvijo svetega Martina in njej pripadajočim župniščem Riklijeva vila. Ta razvalina zdaj že desetletja "pogleduje" proti blejskemu otoku in mimoidoče opozarja na našo nesposobnost in neorganiziranost.

Gre za objekt prvotnega lastnika Švicarja Arnolda Riklija. Ta leta 1823 v Wangnu ob reki Aare rojeni sin iz družine bogatega tovarnarja je med upravljanjem družinske barvarne usnja v vasi Jezernica (Seebach) blizu Celovca hudo zbolel in prišel v iskanju kraja, kjer bi si opomogel, leta 1852 prvič na Bled. Nad njim je bil tako navdušen, da se je tja preselil in že čez dve leti, torej pred točno 160 leti, postavil svoj Naravni zdravilni zavod.

In ko smo se Slovenci "osamosvojili" in začeli na svoje, smo začeli tudi s postopki, ki nimajo nikakršne povezavo ne z dobrim gospodarjem kaj šele organiziranim krajem in državo.

Ko je vilo, ne prav dobrem stanju, to je res, leta 1993 od takrat še od slovenskega Kompasa (tudi ta si jo je po socialističnih "pravih" prisvojil), kupil t. i. poslovnež Nikolaj Oman (ki ga poznamo v povezavah s prodajo orožja v Sloveniji in drugimi ne prav čednimi posli), je bila v takem stanju, da bi jo bilo mogoče z dokaj malo denarja primerno vzdrževati in spraviti v koliko toliko urejeno stanje.

Toda, ker so od takrat njena vrata vseskozi zaklenjena, je stavba propadala in bi jo bilo treba do tal podreti ter na novo pozidati, če bi hoteli obuditi delček blejske starožitnosti in zgodovine.

Vilo Rikli je nameraval podreti že prejšnji "lastnik", Kompas, vendar so varstveniki blejske kulture to preprečili, ko so jo leta 1991 razglasili za kulturni spomenik lokalnega pomena. t. i. poslovnež Oman, ki je bil, kot že rečeno, čisto navadni povprečnež je obljubil, da se bo lotil njene prenove, a je leta 1996 izginil iz Slovenije in zdaj živi v Avstraliji.

Nato se je vilo, po pobegu očeta, "polastil" njegov sin Mark, ki pa je bil "pripravljen" vilo obnoviti, a le z denarno pomočjo slovenskega kulturnega ministrstva, a se to ni odločilo za te stroške. Leta 1997 naj bi se blejska občina že ukvarjala z mislijo, da bi po Omanovi razlastitvi postala lastnica stavbe – toda nanjo je bila vknjižena hipoteka v višini 4,3 milijona nemških mark, ob tem je bilo še za milijon slovenskih tolarjev stroškov izterjave, vse to bi dobila občina skupaj z vilo.

Kot pravijo naši viri, je zdaj lastnik razpadajočega objekta neki tuji finančni sklad, za katerega pa nihče ne ve, kdo ga vodi in ali je sploh resna pravna oseba.

Velja dodati, da je Mark Oman leta 2007 dobil za obnovo vile gradbeno dovoljenje, ki je zdaj le še razpadajoči napis, ki to dokazuje.

Če bi se Švicar Arnold Rikli zbudil in videl to razvalino bi ga zagotovo kap, kljub njegovemu znanju kako ozdraviti ljudi.

Je pa res, da se znameniti Švicar ni ukvarjal z ozdravljanjem kriminalcev, nesposobnežev in ljudi, ki nimajo pojma, kaj je kulturna dediščina nekega kraja in tam živečih ljudi. Z enim stavkom, Riklijava vila je dokaz, da smo Blejci in Slovenci nesposobneži brez primera.

 

Aforizem Goljufanje ljudi je dedno, saj smo potomci grešnikov.