Zdravljenje zoba – nič groznega!

Posted by & filed under Zobozdravstvo.

Vedno sem si govorila, da imam dobre zobe, zato sem občasne bolečine kar odmislila. Malo zaboli, malo zašpikne, pa mine. Dokler nekega jutra ni več minilo. Bolečina je postala tako vztrajna, da sem se ujela, kako se držim za lice kot lik iz risanke. Takrat sem vedela, da je čas za zdravljenje zoba.

Še isti dan sem poklicala zobozdravnika. V čakalnici sem si v glavi vrtela vse mogoče scenarije – od vrtanja do tistega famoznega odpiranja živca, ki me je vedno strašilo. Ja, bila sem nervozna, čeprav bi že zdavnaj morala biti bolj odrasla glede tega.

Ko sem stopila v ordinacijo, me je zobozdravnik vprašal samo, kateri zob me boli. Samo pokazala sem, ker se mi ga je zdelo skoraj grozno na glas omeniti. Pregledal je, potrkal po njem (kar je bilo vse prej kot prijetno) in povedal, da še ni katastrofa, ampak brez zdravljenja zoba ne bo šlo.

Globoko sem vdihnila in se pripravila na najhujše. Mislila sem, da bo bolelo, da bo trajalo, da bom živčno trepetala. Realnost pa je bila povsem drugačna. Ko je dal anestezijo, nisem čutila popolnoma nič. Zvok vrtalke me je sicer spravljal v stres, a bolečine ni bilo nikjer.

Zdravljenje zoba - nič groznega!

Najbolj me je presenetil trenutek, ko je rekel, da zdaj čisti kanal. Vedno sem si to predstavljala kot nekaj groznega, a v resnici je bil to samo občutek gladkega gibanja nekje v notranjosti zoba, brez kakršne koli bolečine.

Po približno pol ure je zaključil z besedami, da je zdravljenje končano in da bova zob zaprla na naslednjem obisku. Jaz sem ga gledala, kot da sem pravkar videla čudež. Pol ure? Po vseh letih strahu?

Ko sem prišla domov, sem opazila najpomembnejšo razliko: bolečina je izginila. Ne samo zmanjšala – izginila. Tisti zob, ki me je dva dni spravljal ob pamet, je bil popolnoma miren. Takrat sem končno dojela, da bi morala na zdravljenje zoba priti že prej, veliko prej, preden bi sploh začelo tako boleti.…

Pasja hrana me je naučila odgovornosti.

Posted by & filed under Pasja hrana.

Pasja hrana je bila zame dolgo nekaj, o čemer nisem veliko razmišljala. Kupila sem tisto, kar je bilo na voljo, kar je pes rad pojedel in kar ni povzročalo očitnih težav. Zdelo se mi je dovolj. Dokler nisem začela opažati majhnih sprememb. Manj energije, občasne prebavne težave, dlaka, ki ni bila več tako sijoča. Takrat sem se prvič vprašala, ali pasja hrana res pomeni samo polno skledo.

Začela sem brati deklaracije. Ne obsesivno, ampak dovolj, da sem razumela, kaj pravzaprav dajem psu vsak dan. Presenetilo me je, koliko razlik je med izdelki, ki so si na videz zelo podobni. Različni viri beljakovin, razmerja, dodatki, polnila. Pasja hrana je naenkrat postala nekaj veliko bolj kompleksnega, kot sem si predstavljala.

Pasja hrana me je naučila odgovornosti.

Najbolj me je presenetilo to, kako hitro se spremembe poznajo, ko zamenjaš hrano. Ne čez noč, ampak postopoma. Več energije na sprehodih, boljša prebava, manj praskanja. Takrat sem dojela, da pasja hrana ni samo gorivo, ampak osnova počutja. Tako kot pri ljudeh. Kar daješ v telo, se prej ali slej pokaže.

Zanimivo mi je tudi, kako hitro pes pokaže, ali mu nekaj ustreza. Brez analiz, brez razlag. Samo z obnašanjem. Apetit, razpoloženje, odzivnost. Ko sem našla pasjo hrano, ki mu res ustreza, se je spremenil tudi moj odnos do hranjenja. Ni bilo več rutinsko opravilo, ampak skrb.

Danes pasje hrane ne izbiram impulzivno. Ne iščem nujno najdražje ali najbolj trendovske. Iščem tisto, ki ima smisel. Jasne sestavine, logično sestavo in občutek, da je bila narejena z mislijo na psa, ne samo na prodajo. Zavedam se, da ni ena rešitev prava za vse, tako kot ni pri ljudeh. Ko se znajdem pred novo izbiro ali želim preveriti sestavo, mi pogosto pomaga vodnik na pasja-prehrana.si.

Pasja hrana me je naučila tudi odgovornosti. Pes nima izbire. Zanasa se nate. Kar mu daš, bo pojedel. In prav zato se mi zdi pomembno, da se vsaj malo potrudiš razumeti, kaj je v skledi. Danes vem, da dobra pasja hrana ni razvajanje. Je osnovna skrb za bitje, ki ti vsak dan brezpogojno zaupa.…

Rolo vrata so bila odlična rešitev

Posted by & filed under Rolo vrata.

Ko sem začel razmišljati o garaži sem imel v glavi kakšna klasična dvokrilna garažna vrata. Zdela so se mi namreč najbolj zanesljiva in preprosta. To pa sem sploh moral opraviti zaradi tega, ker so mi stara vrata povzročala že kar nekaj preglavic. Bila so glasna, na določene trenutke so se zatikala, tako med odpiranjem, kot tudi zapiranjem. Zaradi tega se mi res ni več dalo ubadati s tem, saj so bile vsak dan neke nove težave.

Tako sem se obrnil na splet in začel raziskovati različne opcije za garažna vrata. Kot sem rekel, sem se najprej zanimal za dvokrilna vrata, saj so bila ta nekaj, kar mi je bilo znano. Ampak zelo hitro sem si lahko premislil, kajti pozornost so mi vzela rolo vrata. Ta so se mi zdela kot nekaj bolj modernega, kar bi bilo kot nalašč za mojo hišo, katera je potrebovala kakšno popestritev, ki bi bila vidna tudi z zunanje strani.

Rolo vrata so bila odlična rešitev

A kljub temu priznam, da sem bil na začetku precej skeptičen. Zaradi tega, ker sem imel prej neka čisto preprosta garažna vrata in so mi vseeno začela delati težave, sem si mislil, da bi verjetno rolo vrata povzročala še več težav, povezanih z glasnimi zvoki, zatikanjem in podobno. Kljub temu sem si rekel, zakaj pa ne in se res odločil za tovrstna rolo vrata.

Ogledal sem si vse različne opcije, ki so bile na voljo in izbral ena, ki so mi bila estetsko všeč, ter so bila zadosti velika. Tedaj sem moral najeti še nekaj mojstrov, kajti potrebnega je bilo nekaj gradbenega dela, da so lahko namestili nova vrata v staro odprtino, kjer so bila prejšnja vrata. Ta namreč niso bila čisto enakih dimenzij, tako da je bilo potrebnega nekaj dodatnega dela.

A danes sem s temi novimi garažnimi vrati res zelo zadovoljen. Vrata mi ne povzročajo nobenih težav, ter so zelo praktična in estetsko lepa.…

Točkovni snegolovi so pomemben del strehe

Posted by & filed under Točkovni snegolovi.

Iskreno si nisem nikoli mislil, da je lahko že nekaj tako enostavnega, kot je streha, malo bolj zakomplicirana, kot bi si mislil. Ko sem namreč nekaj let nazaj podedoval staro hišo, me je čakalo ogromno dela. V hišo sem se nameraval namreč vseliti, tako da sem jo moral urediti in konkretno renovirati, da bi bila sploh primerna za živeti v njej. To je vključevalo tako zunanjost, kot tudi notranjost, vendar je bilo pomembnih veliko reči, na katere nisem na začetku niti pomislil.

No ena izmed takšnih reči je bila ravno streha, katero sem čisto renoviral. Postavil sem ustrezno ogrodje, nanjo pa nato namestil tiste strešnike in izolacijo. A takrat sem si mislil, da bo to vse, kar bom moral narediti. A hitro me je sosed, ki je videl, kaj sem naredil, opozoril, da nekaj manjka, oziroma sem na nekaj pozabil. To so bili točkovni snegolovi. Iskreno sploh nisem vedel, o čem govori, kajti to mi ni bilo znano.

Točkovni snegolovi so pomemben del strehe

Zato sem se moral nato malo pozanimati na spletu, da bi videl, za kaj sploh gre. No izkazalo se je, da sem pozabil na nekaj res pomembnega, saj so točkovni snegolovi iz vidika varnosti praktično nujni. Zato sem začel nato kar iskati različne ponudbe po spletu, kjer sem se lahko na srečo precej hitro prikopal do kvalitetnih in cenovno dostopnih ponudb. Videl sem lahko, da so točkovni snegolovi v resnici nekaj čisto preprostega, vendar imajo vseeno precej veliko vlogo. Glavno bistvo teh malih izboklin na strehi je to, da zadržijo sneg na strehi, dokler se ta ne stopi in se zlije s strehe. To pa je veliko bolj potrebno, kot se mi je na začetku zdelo. Pri strehah z večjim naklonom je namreč nevarno, da ko nanjo zapade nekaj streha in ta zamrzne, lahko hitro spolzi s strehe, ter morda še na koga pade, kar lahko povzroči kar hude poškodbe. Zato sem jih raje hitro kupil in naredil svojo streho varno.…

Odločili smo se, da bo panelna ograja poskrbela za varnost

Posted by & filed under Panelna ograja.

Z možem sva se sprehajala po naselju in si ogledovala ograje, da bi dobila kakšen navdih za našo ograjo. Odločila sva se, da bomo prenovili vrt in ograjo in tako zagotovili zaščito našim kužkom, ki zelo radi pogledajo k sosedom.

Odločili smo se, da bo panelna ograja poskrbela za varnost

Videla sva kar nekaj primerkov lepih in funkcionalnih ograj in nama obema je postala všeč panelna ograja, še bolj, ko sva videla, da so lahko na voljo v različnih barvah. Panelne ograje največkrat izberejo za na igrišča ali pa za ograditev industrijskih obratov, ker so trdne in močne. Meni je zelo pomembno, da se ograja ujema s fasado hiše. K naši fasadi bi se najbolj podale prašno barvane panele. Skozi ograjo se vidi vse in ne zastira svetlobe. Lahko pa sami namestimo dekorativne trakove, če se želimo zaščititi pred radovednimi pogledi. Žice in stebri, ki sestavljajo panelno ograjo so lahko različnih dimenzij. Širina žice in debelina stebra vpliva tudi na estetski izgled same ograje. Stebri so lahko vsadni ali pa stebri s peto in so pokriti s pvc pokrovi za zaščito pred vremenskimi vplivi. Lepo se skladajo z ograjnimi vrati, če so tudi ta iz panelov, ki pa lahko delujejo tudi na motorni pogon. Z možem sva se dokončno odločila, da bo naša panelna ograja v sivi antracit barvi. Ta ograja ne bo potrebovala barvanja in je enostavna za vzdrževanje. Njena postavitev je preprosta in hitra. Z možem sva izmerila obseg potrebne ograje in poiskala podjetje, ki se je oglaševalo da proizvaja panelne ograje. Zelo zanimivo je bilo, da sva celotno ograjo naročila kar po spletu.

Že v nekaj dneh so prišli monterji teh ograj iz podjetja in postavili ograjo kar v enem popoldnevu. Ko so na koncu namestili še vrata, je dobila naša panelna ograja zelo veličasten izgled. Vrt je bil zagrajen. Spustili smo kužke iz stanovanja in veselo so tekali okoli hiše in si ovohavali ograjo. Ostal je razgled na okolico in občutek varnosti.…

Letaki lahko pridejo še kako prav

Posted by & filed under Letaki.

Prav spomnim se, kako sem si včasih mislil, da so tisti letaki in katalogi, ki sem jih dobival v poštnem nabiralniku, čista potrata papirja in časa, da bi si jih sploh prebral. Zaradi sem jih takrat v večini primerov le vzel iz nabiralnika in jih vrgel za star papir. Če me je pač kaj zanimalo, kje se kaj prodaja ali če so kakšni popusti, sem si te reči pač ogledal na spletu, saj se mi je zdelo to veliko bolj praktično. A skozi čas pa moram reči, da se je to precej spremenilo. Sedaj si že kar nekaj časa vzamem kakšno minuto ali dve, ter si kaj preberem, oziroma ogledam. Kakšen podatek iz letaka namreč velikokrat pride še kako prav. 

Letaki lahko pridejo še kako prav

Vse pa se je začelo s tem, ko sem imel nekaj časa nazaj namen kupiti nekaj novega pohištva. Imel sem namreč neko vizijo v glavi, kako bi rad preuredil svojo dnevno sobo, zaradi česar je bilo potrebno kupiti nekaj novega pohištva. A to je bilo več ali manj samo v moji glavi kot ideja in se nisem še zares lotil iskanja pohištva. No ravno tedaj pa so mi pozornost vzeli letaki, ki so se znašli v mojem nabiralniku. Ko sem jih vzel ven, sem čisto slučajno opazil napis “MEGA RAZPRODAJA POHIŠTVA”. No to pa mi je res vzelo pozornost, tako da sem se kar usedel na sedežno in začel listati tisti letak. Tedaj sem lahko res videl, da se prodaja ravno takšno pohištvo, kot sem si ga želel in to z precejšnjim popustom. Tedaj mi je to prihranilo kar nekaj denarja.

Tako pa so danes letaki nekaj, česar ne odvržem več kar tako stran. Ti so namreč lahko res precej uporabni, saj ti dajo priložnost, da prihraniš nekaj denarja. Zato si na vsake toliko časa, ko imam nekaj prostega časa, vzamem nekaj minut in si jih prelistam. Pogosto dobim na ta način kakšno koristno informacijo, ki bi jo sicer zgrešil.…

Jahanje konj me je precej navdušilo

Posted by & filed under Jahanje konj.

Iskreno povedano, si ne bi nikoli v življenju mislil, da me bo en dan jahanje konj tako zanimalo, kot me danes. Sam namreč nikoli sploh nisem bil tako velik navdušenec nad temi živalmi. Sicer mi živali niso bile tuje, ker sem živel na vasi, kar je pomenilo, da so bile kmetije vse okoli nas. A še vedno sem konje po navadi opazoval le od daleč. Kot otroka me jih je bilo kar malo strah, kajti ko sem prvič stal zraven konja, se mi je ta zdel res ogromen in zelo mišičast, zato me je bilo strah, da bi me poškodoval. Zaradi tega sem se jih nato po tem kar malo izogibal, oziroma sem jim dal pač svoj prostor in jih gledal le od daleč.

A nato pa sem se začel čedalje bolj pogosto gibati okoli konjev. Imel sem namreč kar nekaj prijateljev, ki so jahanje konj celo treniralo. Tako smo se kdaj pri komu družili, ali pa mu pomagali pri kakšnih opravilih. Takrat sem se lahko prvič malo bolj bližje spoznal z konji, nakar pa sem te živali kar vzljubil. Čisto sem namreč spremenil to svoje mnenje, da so konji veliki in nevarni. Sicer gre za res mišičaste živali, a če z njimi ravnaš pravilno, so res prijetne in zelo mirne. To me je tedaj res začelo zelo navduševati in sem začel posledično čedalje bolj pogosto preživljati čas okoli konjev.

Nato pa sem se tudi kdaj odpravil na kakšen trening za jahanje konj. Tam sem prav rad opazoval različne jezdece, ki so s konjem preskakovali kakšne ovire in podobno. Najbolj mi je bilo nato fascinantno, da ima lahko človek tako dober nadzor nad tako veliko živaljo. Ključ do tega pa je seveda ta, da se mora vzpostaviti dobra povezava in tisto zaupanje med konjem in samim jezdecem, kajti potem pride do nekakšne kemije, ki je zelo pomembna za uspešno jezdenje.

Če te zanima, kako začeti ali kje najti prave priložnosti za prve korake, preveri termine pri lokalnih centrih za jahanje in odkrij več.…

Servis viličarjev Ljubljana me je še kako rešil

Posted by & filed under Servisi in vzdrževanje.

V mojem poslu, kjer se ukvarjamo z materialom in skladiščenjem, so viličarji nekaj, kar pride prav vsak dan, ter se brez njih praktično ne da. Zaradi tega so ti najbolj ključen del našega podjetja, zaradi česar smo imeli še kako veliko težavo, ko nam je eden izmed viličarjev odpovedal. Delo je takrat doživelo pravo blokado, kajti nismo več morali premakniti toliko materiala, kot bi ga morali. Tedaj sem moral zelo hitro poiskati kakšen servis viličarjev Ljubljana, kamor bi se lahko zatekli z viličarjem, ter poskrbeli za težavo.

Ko sem na splet vpisal servis viličarjev v Ljubljani za urgentna popravila isti dan, pa sem lahko bil še kako presenečen, saj sem videl, da imam izbire ogromno. Nisem si sploh mislil, da so servisi za viličarje tako pogosti, oziroma, da je po njih toliko povpraševanja. Tedaj sem se po hitrem pregledu različnih ponudnikov za enega kar odločil. Ta servis mi je bil še nekako najbolj všeč, kajti izvedel sem, da se bodo dela lotili takoj. To je pomenilo, da bi lahko dobil viličarja nazaj kar se da hitro. To je bilo seveda zelo pomembno, saj je bil ta viličar še najbolj pomemben za naše skladišče.

Ko sem podjetje nato kontaktiral, so mi sporočili, da se bodo dela lotili takoj, kar je pomenilo, da bi lahko, če bi šlo vse po sreči, viličarja prejel že naslednji dan. To sem tedaj res opravil, ter čakal, da mi servis viličarjev Ljubljana pošlje povratne informacije. Še isti dan so me poklicali in mi povedali, da so odkrili težavo. To me je precej razveselilo, ter sem lahko tudi ugotovil, koliko me bo popravilo stalo. S to ceno sem bil precej zadovoljen, ter sem bil vesel, da se je izkazalo, da sploh ni tako velike težave, ter ta ne bo rabila dolgo za odpravo.

Naslednji dan sem nato res dobil viličarja nazaj, ter smo se lahko vrnili k delu. Od takrat se še bolj zanašamo na hiter odziv in redni servis, saj to v našem skladišču v Ljubljani občutno zmanjša izpade ter stroške.…

Balirke lahko prihranijo kar nekaj časa

Posted by & filed under Kmetijstvo.

Doma smo že od nekdaj imeli kmetijo. Ta je šla iz generacije v generacijo ter smo bili nekako sedaj mi na vrsti, da zanjo poskrbimo. Ko pa je prišel čas, da sem začel kmetijo počasi prevzemati, sem imel v mislih malo morje različnih reči, ki bi jih želel spremeniti. Osredotočal sem se namreč na reči, ki so nam vzele največ časa in truda.

Tedaj sem pomislil na naše seno. Vsako leto imamo precej veliko košnjo, nato pa ogromno dela z spravljanjem sena. Ker je to precej zamudno, ter ga je nato tudi težko spraviti na kompakten način, sem začel razmišljati o nakupu balirke. O tem smo razmišljali že prej, vendar nismo nikoli točno vedeli, če se nam bo to splačalo. Sicer je bilo sena veliko, a smo vedno imeli na voljo nekaj prijateljev, ki so nam prišli pri tem delu pomagati. Za nas namreč delo v družbi ni bilo delo, temveč druženje. A kljub temu je še vedno ostajal tisti problem, kam vso seno spraviti. Ker ga nismo imeli v balah, je bil volumen precej velik, v kozolcu pa premalo prostora.

Balirke lahko prihranijo kar nekaj časa

Zato sem končno vzel reči v svoje roke, si zaupal, ter se odpravil v nakup nove balirke. Sprva sem si ogledal cene novih balirk, vendar se je hitro izkazalo, da bo to predrago. Zato sem se bolj osredotočil na kakšen lokalni trg, ter začel iskati, če kdo prodaja rabljeno balirko. Čeprav ni bilo hitro, niti lahko, sem se le prikopal do ponudbe, ki je nisem moral zavrniti. Ta je bila od starejšega kmeta, ki je kmetijstvo nekoliko opustil, ter je imel kar nekaj orodja in strojev, ki jih ne potrebuje več.

Tedaj sem se le prikopal do balirke, ki je bila v zelo dobrem stanju, ter cenovno dostopna. S tem novim orodjem pa je spravljanje sena potekalo veliko hitreje in bolj učinkovito. Za ideje in izbiro opreme mi je koristil tudi pregled ponudbe na spletu, denimo na hofman.at.…

ZPIZ in kako sem pomagala mami pri urejanju dokumentov

Posted by & filed under Upokojitev v Sloveniji.

Ko je moja mama dopolnila leta za upokojitev, sem mislila, da bo šlo vse gladko. Oddaš vlogo, počakaš nekaj mesecev in pride odločba. A hitro sem ugotovila, da je postopek pri ZPIZ-u precej bolj zahteven in da brez potrpežljivosti ne gre.

Najprej je bilo treba zbrati vsa dokazila o delovni dobi. Mama je delala v več podjetjih, od katerih nekatera sploh ne obstajajo več. Iskali smo stare pogodbe, plačilne liste in potrdila, da se bo ves njen delovni staž pravilno upošteval. Tukaj se je prvič pokazalo, kako pomembno je, da imaš dokumente na enem mestu. ZPIZ zahteva natančnost, saj samo tako lahko izračunajo pokojnino.

Spomnim se, kako sva sedeli ob kuhinjski mizi in prelagali kupe papirjev. Mama je bila živčna, jaz pa sem ji poskušala pomagati razvozlati obrazce. Ko nama ni bilo jasno, sem poklicala na ZPIZ. Moram priznati, da so bili uslužbenci prijazni in potrpežljivi – razložili so, katere listine manjkajo, in nama dali navodila, kako jih pridobiti.

Največ časa je vzelo čakanje. Postopek pri ZPIZ-u ne gre čez noč. Ko je končno prišla odločba, sem na mami prvič po dolgem času videla sproščen nasmeh. Ni šlo samo za denar, ampak za občutek, da je za vsa leta dela priznana in poplačana s pravico do pokojnine.

Ko danes pomislim nazaj, vidim, da izkušnja ni bila samo stresna, ampak tudi poučna. Naučila me je, da je birokracija nekaj, česar se ne smeš bati – samo pripraviti se moraš. Če si organiziran, si vzameš čas in ne obupaš ob prvem zapletu, potem se da vse urediti. ZPIZ je velik sistem, ampak v njem delajo ljudje, ki znajo pomagati, če jih znaš vprašati.

Od takrat sem že dvakrat pomagala prijateljici, ko je urejala dodatno zavarovanje in vprašanja glede invalidnine. Vsakič sem imela občutek, da sem malo bolj vešča. Res je, da zna postopek pri ZPIZ-u kdaj vzeti živce, a če ga jemlješ kot korak na poti do zasluženega mirnejšega obdobja v življenju, ga lažje preneseš.…