Zjutraj ko sem pila svojo najljubšo kavo v svoji črni šalčki na terasi, sem opazila, da se pri sosedu nekaj dogaja. Videla sem mojstre, ki so nekaj merili in skakali okoli garažnih vrat našega soseda. Tako sem tiho in mirno opazovala dogajanje pri sosedu in poslušala ptičje petje.
Čez čas sem pomislila, da bi sosed res moral končno menjati njihova garažna vrata, saj je bil res že skrajni čas. Tako sem mu pomahala, ko je šel mimo naše terase, nakar mi je povedal, da bodo v naslednjih dneh verjetno malo ropotalo, ker bo delal nova garažna vrata. Malce sem se začudila, ker mi ni bilo jasno v kakšnem smislu bo ropotalo, saj navsezadnje pri montaži vrat načeloma niti ni nekega hrupa, a vendar mi je povedal, da more malo dvigniti strop, če želi imeti takšna garažna vrata, ki se odpirajo navzgor. K sreči ima strop sicer dovolj visok, a vendar more zvišati ta podboj vrat. Ko mi je takole razložil kako in kaj se bo delalo pri njemu in koliko časa bo to trajalo, me je predvsem zanimala ura, kdaj se bodo tega sploh lotili. A ko mi je povedla, da bo to neka normalna ura in ko sem si še preračunala, da bom jaz takrat še v službi, se mi je zdelo res nepotrebno, saj sem ugotovila, da me v tistem času res ne bo doma in me res ne bo motilo.
Tako sem mu zaželela, da naj si res dobro in kvalitetno uredi ta nova garažna vrata, saj nas ne bo doma, pa tudi če, saj smo tudi mi renovirali hišo in smo vedeli kako je. Navsezadnje kar je treba naredit, je pač treba. Se mi je pa zdelo vseeno zelo vljudno in prijazno, da je svoj hrup napovedal, saj se mi zdi, da danes še redko kdo to naredi.…