Prvomajske počitnice so. V službi sem vzela nekaj prostih dni, da bom te počitnice preživela doma z svojima dvema sončkoma. Ker so dnevi toplejši in je sonce že dovolj močno, je začel melanin v naši koži temneti.
Vsi smo že slekli težke bunde, pa tudi jopic čez dan nismo več potrebovali, saj je bilo zunaj že prijetno nad 20 stopinj. Ker smo bili zelo veliko časa na proste, malo smo tudi že delali na polju, nas je melanin v koži že lepo ščitil. Tako sem nekega večera, doma odložila uro na poličko in videla, da imam še pošten bel kolobar okrog zapestja.
Mlajša hčerka, ki je stara 3 leta, se je čudila, od kje mi takšna zapestnica. Razložila sem ji, da sem na tem mestu imela uro in da se ta del kože ni pokazal sončku, zato je melanin na tem predelu počival in ni potemnel. Marija me je pogledala s svojimi debelimi očmi in me vprašala:« Kaj je to melanin? Ali ga lahko naberemo v gozdu, tako kot gobe?« Nisem se mogla zadržati in sem se pridušeno nasmehnila. Mariji sem poskusila še enkrat razložiti, kaj melanin je, čeprav vem, da me pri svojih treh letih ne more razumeti. Poskusila sem še s primerjavo rokavov na njeni roki. Tudi njej se je že poznal rob majice. »Vidiš, do tu imaš oblečeno majico in tvoja koža je pod majico bolj bela, kot ta del, ki je bil na soncu. V koži imamo posebno zaščito, da nas sonce ne opeče, imenuje se melanin in več kot smo na soncu, bolj potemni,« sem ji poskušala razložiti. Nekateri ljudje, na primer v Afriki, ga imajo zelo veliko, in ker so veliko na soncu, so črni.
Ne vem, če me je, kaj razumela, ker je na koncu dodala, da bi ona tudi bila črna in da bo po melanin odšla v Afriko, ker ga je tam zelo veliko.…