Ko smo šli na dopust v Kranjsko Goro, nisem pričakovala, da bomo šli na nočno sankanje. To so nam predlagali v hotelu, v katerem smo bili nameščeni, zraven smo morali imeti ročne svetilke, za sani pa so poskrbeli oni. 

Tisti večer sem res uživala, čisto sem se prepustila užitkom nočnega sankanja in čisto nič me ni bilo strah. Kajti jaz sem po navadi prestrašena in se vsega bojim. Točno moram vedeti, kaj se bo dogajalo in kako bo vse skupaj potekalo. Tako sem se odločila, da bom tokrat uživala. Imeli smo ročne svetilke, ki so nam osvetljevale pot, bilo nas je več, tako da smo se med seboj spoznali. 

Sama pot na vrh je bila nora, kajti peljali smo se na enih velikih saneh in ko smo vsi prižgali ročne svetilke, je bilo prav romantično. Po moje je bil to trenutek, ko sem se jaz odločila, da bom uživala ta večer, ker mi je bilo res lepo. 

Ko smo prišli na vrh proge, so nam organizatorji vse lepo razložili in tako smo se eden po eden začeli spuščati v dolino. Takrat so ročne svetilke svetile povsod. Prav lepo je bilo videti, ko je gozdno pot osvetljevalo veliko svetilk. Bilo je tako svetlo, da bi nekateri lahko ugasnili ročne svetilke, pa bi še vseeno bilo dovolj svetlo. 

To je bil nepozabni večer zame. Še danes, ko se spominjam Kranjske Gore, se najprej spomnim na nočno sankanje in ročne svetilke, ker je to bil čas, ko sem resnično uživala. 

Še dobro, da imajo to možnost, da te z velikimi sankami peljejo do vrha in ti ni treba hoditi, ti pa potem samo uživaš v vožnji navzdol, ročne svetilke pa poskrbijo, da se pot lepo vidi in da se v koga ne zaletimo. Takšni nepričakovani večeri so vedno dobrodošli. …