S prijateljem sva na kavi v bližnjem lokalu. Klepetava o vsem mogočem. Nakar me vpraša, če vem kaj je to regresija. Začudeno ga pogledam. Od kod zdaj to, naenkrat sprememba teme. Buu, ne vem. Poznam agresijo, vem kaj je to recesija, kaj pa jeto regresija, pa pojma nimam. Prvič slišim. Zakaj ga zanima, vprašam. Prime se za brado in pove, da je njegov sin, ki hodi v sedmi razred osnovne šole, dobil domačo nalogo naj napiše esej z naslovom regresija pri nas doma. Mali je prišel domov čisto objokan, kaj mu je to učiteljica dala za napisat. Ostali so pa dobili tako lahke naslove. Njega pa da kao učiteljica ne mara, zato mu je dala takšen naslov. Se zasmejim in ga potrepljam po ramenu, ja če je vsaj pol takšen kot si bil ti v osnovni šoli, potem razumem zakaj ga ne mara. Oba se nasmejiva do solz, ja, sva bila kar mala hudiča midva v osnovni šoli. Ne vem kaj bi to lahko bilo, naj pogleda na internetu kaj pomeni regresija. Ali pa stopi do knjižnice in si sposodi kakšno knjigo o tem. Kakšna knjižnica se nasmeji, saj sploh ne vem kje je knjižnica v našem mestu, bom kar z računalnikom rešil zadevo.

Malček še posediva, plačava in se odpraviva vsak na svoj dom. Še med potjo razmišljam o tem, kaj to je ta regresija. Neverjetno kam gre ta svet, kakšne stvari se že vse učijo v osnovnih šolah. To našo mladino bombardirajo z vsem mogočim, namesto, da bi jim pustili tisto malo otroštva kolikor ga še imajo dandanes. Po prihodu domov prižgem računalnik. Prav me firbec mantra kaj to je. Odprem brskalnik in napišem regresija. Kliknem prvega, ki se mi pokaže. In piše, regresija je miselno potovanje v preteklost. Uh, preberem prvih nekaj stavkov, ugasnem računalnik, vzamem knjigo in se zleknem na kavč. To ni zame, boljše knjiga.