REDAKCIJA - KOLOFON

Registracija edicije: Elektronski časopis TATRENUTEK je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Glavni urednik Dejan Steinbuch.

Arbitražni spor: sledi ustavljanje ladij na poti v Koper in »potiskanje« hrvaških ribičev?

Arbitražni spor: sledi ustavljanje ladij na poti v Koper in »potiskanje« hrvaških ribičev?Slovensko-hrvaška prihodnost:bližnje srečanje kitajskih in vietnamskih policistov

Spor med Slovenijo in Hrvaško je, kot smo lahko pričakovali, prinesel pričakovane zaplete. Zgodilo se je točno tako, kot smo napovedali že aprila lani. 

Še predno so o tem pričeli poročati slovenski mediji, je bilo namreč vsem strokovnjakom jasno, da bo Slovenija zaradi nespoštovanja arbitražne odločbe Hrvaško morala tožiti, da bo meja na kopnu med državama ostala dejansko enaka, kot je sedanja »de facto« meja, (ker Slovenija ne bo mogla izročiti Hrvaški njenega ozemlja, ne da bi od Hrvaške dobila svojega, prisojenega s strani arbitraže) in da bomo v Piranskem zalivu doživeli nove incidente.

V času po razsodbi je Slovenija sprejela nove predpise, dala vrisati nove meje, slovenska policija pa je pričela kaznovati hrvaške ribiče na sedaj dokončno slovenski strani Piranskega zaliva, kar je privedlo do pričakovanega odziva s Hrvaške, torej bojkota plačevanja kazni s strani hrvaških ribičev in napovedi Slovenije, da bodo kršilcem prepovedali vstop v Slovenijo. Predvsem druga grožnja je na Hrvaškem že izzvala več zaskrbljenosti.

Čakamo na »zalivanje«, nameščanje »ovnov« in »potiskanje« hrvaških ribičev ?

Sledila je pričakovana eskalacija s Hrvaške. Hrvaški veterani so zagrozili z »zasedbo« Piranskega zaliva, hrvaška zunanja ministrica pa je povedala očitno neresnico, ko je zatrdila, da naj bi bila meja med Slovenijo in Hrvaško določena že leta 1991.

Slovenija bi se na te poteze lahko odzvala ne samo z popisom vseh kršilcem in zavračanjem vstopa ribičem, ki bodo kršili suverenost Slovenije, pač pa tudi z večjim številom policijskih in čolnov opremljenih za »porivanje« in »zalivanje« vsiljivih ladij, torej točno tako, kot to počnejo nekatere druge države – na primer Kitajska. Že ob razsodbi smo namreč ocenili, da bi slovenska vlada »morala čim prej, dejansko pa že pred leti nabaviti več policijskih čolnov, zmogljivejših ladij, usposobljenih za gašenje z brizganjem, vleko in potiskanje vsiljivcev ter obrambnih sistemov za zaščito slovenske obale.«

Kitajska na primer, kot kaže ta članek v hibridnem spopadu s svojimi sosedi uporablja »roje ribiških ladij«, ki imajo posebne »ojačitve«. Te ladje pravzaprav niso prave ribiške ladje, pač pa so »zavarovane z jeklenimi palicami« in »jeklenimi mrežami«, na premcih pa imajo jeklene »hruške« ali »ovne«. V omenjenem primeru se je 44 takšnih ladij zaletavalo celo v patruljne čolne Južne Koreje, zaradi česar so v južnokorejski obalni straži izstrelili 249 opozorilnih strelov. »Te kitajske ribiške ladje pogosto v rojih krožijo okoli naših čolnov in se zaletavajo v njih ter ignorirajo opozorila preko razglasov,« so primer opisali predstavniki južnokorejske obalne straže. Na podoben način imajo v vodah Vietnama kitajske ladje na premcih nameščene posebne »okrepljene ovne.«

Slovenija takšnih ladij očitno nima, bi pa večji patruljni čolni policije in ojačane »ribiške ladje« zagotovo pomagale tudi pri odstranjevanju množice hrvaških čolnov iz slovenskih ozemeljskih voda, ki jih je v slovenskem morju napovedal nadebudni hrvaški vojni veteran, ki sliši na ime »tromblon«. Z fizičnim potiskanjem takšnih ladij iz slovenskega morja bi slovenska policija in ribiči lahko posegli po istem orodju, ki ga uporabljajo tudi druge države, ki se na podoben način borijo za uveljavljanje svojih interesov na morju. Nerodni stranski učinek te politike je, da včasih pride do potopitve kakšne od ladij. Zelo uporabno pa je tudi zalivanje vsiljivih ladij z vodnimi brizgalnami.

Zalivanje ladje

»Pa naj potem hrvaški ribiči poskusijo metati svoje mreže med številnimi slovenskimi policijskimi čolni, ki bodo krožili med njimi in jih med curki brizgaln glasno opozarjali na njihovo kršitev. Hrup in ribe pač ne gredo skupaj in hrvaški ribiči se bodo na ta način prej ali slej zagotovo naveličali vloge poslušnega instrumenta hrvaške zunanje politike,« smo zapisali že avgusta lani. Vodne brizgalne usmerjene proti hrvaškim ladjam in ribičem bi le-tem zagotovo pokvarile užitek lovljenja rib v slovenskem morju.

To pa bi bila prava izbira seveda zgolj v primeru, če bi se sicer povsem nepotrebna eskalacija spora med Slovenijo in Hrvaško še naprej nadaljevala tako kot doslej. In to seveda ni edina možnost, saj je diplomatska rešitev spora med državama še vedno mogoča.

Dvorezni hrvaški »protiukrepi«   

Potrebno se je namreč zavedati, da je zgolj opiranje na argumente sile dvorezna zadeva. Hrvaški politiki so že napovedali, da imajo za vsako slovensko potezo pripravljen svoj odgovor. Za kaj natančno gre, še ni povsem jasno, toda glede na izjave hrvaških strokovnjakov za pomorsko pravo iz preteklosti in njihovo jasno izraženo namero, da tako ali drugače »nadzorujejo« slovenski stik z mednarodnimi vodami je zelo jasno, kaj bi lahko bila naslednja hrvaška poteza. Že njihov prvi pogajalec za mejo, Tuđmanov izbranec Hrvoje Kačić, je namreč trdil, da imajo ladje namenjene v Slovenijo »skozi hrvaške teritorialne vode« samo »pravico do neškodlivega prehoda« in da Hrvaška morda nekaterih ladij, na primer vojaških ladij držav, s katerimi Hrvaška ni bila v dobrih odnosih, pač ne bi pustila pluti do Slovenije.

Hrvaška bi na podoben način lahko, na primer, pričela ustavljati ladje namenjene v pristanišče Koper ali pa jih »pregledovati« kar na morju. Tudi po arbitražni razsodbi je sicer morje v »stiku« del ozemlja Hrvaške, vendar tam velja mednarodni režim, hkrati pa hrvaška ne bi smela izvajati svoje jurisdikcije. Hrvaška namreč lahko za to območje stika sprejema celo predpise, ampak brez posega v svobodo plovbe ladij in preletov letal katere koli države. Vendar Hrvaška ladjam, za razliko od Slovenije v območju »stika«, priznava samo pravico do neškodljivega prehoda, kar je veliko manj, kot je to določilo arbitražno sodišče.

Območje "stika" Slovenije z mednarodnimi vodami Jadrana

Hrvaško izvajanje »nadzora« v območju »stika« bi tako po eni strani poslalo jasen signal, da Hrvaška arbitraže ne sprejema, hkrati pa bi takšen nadzor – in morda celo napotitev tujih ladij v hrvaške luke (na primer Reko) zaradi »natančnega pregleda tovora« slovenskemu gospodarstvu zaradi zamud, odpovedi prevozov in podobnega, zagotovo povzročilo precejšnjo škodo. Slovenija bi to lahko preprečila s svojimi večjimi policijskimi (ki jih še nima) ladjami ali pa s topnjačo »Triglav«, pa tudi z dogovorom z Italijo, po katerem bi ladje v Koper plule preko italijanskih ozemeljskih voda.

V tem primeru bi bila skoraj zagotovo nujna internacionalizacija spora in pomoč drugih držav, ki bi s svojimi policijskimi in vojaškimi ladjami morale zagotoviti svobodo plovbe v »stiku«. To bi bil tudi trenutek resnice, kjer se bi res pokazalo, katere države sprejemajo odločitev arbitražnega sodišča (PAC) kot veljavno - in katere ne. Za sedaj je res, kot poudarjajo slovenski diplomati, da zgolj Hrvaška vztraja na stališču, da arbitražna pogodba ne velja več, ni pa povsem jasno, ali molk drugih držav pomeni strinjanje z razsodbo – ali ne.

Slovenska topnjača Triglav

Da strah o ustavljanju slovenskih ladij ni neumesten, pa kaže tudi dejstvo, da je bilo to vprašanje v ospredju tudi maja leta 2009, ko je tedanji evropski komisar za razširitev Olli Rehn predlagal poseben režim, preko katerega bi ladje lahko plule v Koper. Na tej podlagi je Hrvaška Sloveniji poslala »non-paper«, svoj »uradno neobstoječi predlog« rešitve spora. Ker danes arbitraže ne priznava, pa je to tisto, na kar je Hrvaška verjetno pripravljena pristati tudi v tem trenutku – če bi se Slovenija odpovedala arbitraži.

V skladu s tem hrvaškim »non-paperjem« Hrvaška ladij v »stiku« ne bi smela ustavljati, če bi te vozile skozi njene vode brez postanka, »razen v primeru kršenja lokalnih, predvsem ekoloških pravil.« »Podmornice in druga podvodna prevozna sredstva« bi bila »dolžna tudi znotraj te plovne poti voziti po površini in izviti svojo zastavo«, piše v hrvaškem non-paperju. Ta sporazum daje Sloveniji še pravice do polaganja morskih kablov in cevovodov ter preletov letal do odprtega morja, česar Slovenija ne bi imela, če bi bile sporne vode razglašene zgolj za hrvaško teritorialno morje.

Davorin Rudolf, vodja hrvaške pogajalske strani je leta 2009 dejal, da je »to za zdaj edina za Hrvaško sprejemljiva rešitev, ki bi Sloveniji omogočila t. i. dostop do odprtega morja.« Po njegovi oceni bi tem primeru ladje, tako trgovske kot tudi vojne, ki bi plule skozi hrvaške vode proti Luki Koper, »pod oblastjo Slovenije, zaradi česar hrvaška policija ali carina ne bi smeli intervenirati.« Hrvaška se je torej zelo dobro zavedala, kaj Slovenijo najbolj skrbi.

Tanker

Vendar pa je predstojnik katedre za pomorsko in prometno pravo na Fakulteti za pomorstvo in promet Marko Pavliha že pred sprejemom Arbitražnega sporazuma priznal, da bi Slovenija nad takšnim predlogom morala biti zaskrbljena, saj bi imela Hrvaška kot obalna država v primeru plovnega režima veliko diskrecijo pri nadzoru nad prometom. »V normalnih razmerah, ob dobrih medsosedskih odnosih, do teh intervencij praviloma ne prihaja, razen ob res radikalnih kršitvah pravil. Ampak ker so ti odnosi med Slovenijo in Hrvaško takšni, kot so, in ker je bilo po letu 1991 toliko hrvaških enostranskih dejanj, sogovorniku težko zaupamo,« je tedaj ocenil Pavliha.

Hrvaška bi lahko režim neškodljivega prehoda (kot ga razume sama) v 'stiku' enostransko suspendirala

Kaj to pomeni danes, si ni težko predstavljati. Hrvaška bi lahko režim »neškodljivega prehoda« (kot ga razume sama) v »stiku« enostransko suspendirala. Začasno – ali do rešitve mejnega spora s Slovenijo. Odnosi med državama so, vsaj glede vprašanje meje, na najnižji točki doslej. In ni si težko predstavljati, da bi Hrvaška zaradi »okoljevarstvenih in varnostnih razlogov« v teh pogojih lahko pričela izvajati svojo »okoljsko jurisdikcijo.«

Slovenija ji je, tudi zaradi napak preteklih vlad, dala veliko manevrskega prostora. Namesto da bi izvrševanje arbitražne odločbe zapisali v sporazum o pridružitvi EU ali kako drugače zagotovili (npr. z vezavo potrditve vstopa v EU s hrvaško implementacijo razsodbe) so slovenske vlade to priložnost zapravile. Zaradi česar bo zelo težko dokazati, da je nespoštovanje sodne odločbe PAC "kršitev evropskega pravnega reda."  

Dan zamude ladje – 100 000 evrov škode za Luko Koper

V Sloveniji je Bruno Korelič, bivši dolgoletni direktor Luke Koper ocenil da »Hrvaška Luke ne more blokirati«. Kajti če bi Hrvaška pri dostopu do odprtega morja v prihodnosti postavljala kakršnekoli izjemne pogoje ali zahteve, celo če bi se Slovenija in Hrvaška znašli v konfliktu bi se lahko Slovenija še vedno dogovorila o plovbi ladij preko italijanskih voda.

Vendar so bile ladje namenjene v Koper enkrat v zgodovini že redno ustavljane in pregledovane. To je bilo v začetku devetdesetih, ko so Natove vojaške ladje pregledovale vsa plovila, ki so vplula v Jadransko morje, zaradi embarga uvoza orožja na območje Jugoslavije. Škodo ob teh pregledih - za ustavitev večje ladje lahko ta preseže tudi 100 tisoč evrov na dan – so tedaj nosili ladjarji, »posredno pa tudi Luka.«

Hrvaška bi seveda z veliko verjetnostjo lahko ugotovila, katere ladje so namenjene v Koper in katere v Trst. To bi lahko ugotovila tako s pomočjo sodobne navigacijske opreme in podatkov ladjarjev, pa tudi na podlagi mednarodnih predpisov, saj mora na primer Luka Koper Hrvaško vnaprej obvestiti o ladjah, ki prevažajo nevarni tovor. Slovenija, Hrvaška in Italija so namreč v skladu z predpisi EU dožne sodelovati v sistemu obveznega javljanja ladij v Jadranskem morju (MHITSOJ).

Pomorski informacijski sistem, ki omogoča spremljanje ladij v Jadranu, ki sicer še ni v celoti dograjen, se v Sloveniji nahaja v Centru bedenja in reševanja (v nadaljnjem besedilu Center BIR) pri Upravi Republike Slovenije za pomorstvo. Nadzor ima na razpolago sistem VTS (Vessel Traffic System), torej nadzora nad ladjami in in poseben sistema nadzora ribiških plovil VTM (Vessel Traffic Monitoring) z vso pripadajočo računalniško opremo.

Luka - obiskovalci

Na podoben način se ugotavlja smer plovbe in identiteta plovil na Hrvaškem. Hrvaška pa bi lahko podatke o ladjah, namenjenih v Koper dobila tudi s pomočjo obveščevalnih podatkov (in obveščevalne službe jim delajo dobro, ne štrajkajo!) iz pristanišča v Trstu. S tem bi njihova policija vsekakor lahko zmanjšala primere zaustavitev ladij, namenjenih v italijanska pristanišča, kar bi zagotovo povzročilo reakcijo Italije. Povedano drugače – Hrvaška bi lahko uspešno, »ciljano« ustavljala samo ladje, namenjene v Koper. Zaradi česar bi v prihodnje lahko upadel promet v Kopru, povečal pa bi se promet v Reki. Drugi tir bi tako gradili – zaman.  

Če bi zaradi hrvaške blokade upadel promet v Kopru, bi drugi tir gradili zaman 

V koprsko pristanišče letno pripluje nekaj nad 2000 ladij, od tega 100 tankerjev skupaj z dvema milijonoma ton derivatov nafte. Podobno število velja tudi za tržaško pristanišče, kar pomeni, da letno vpluje v severni Jadran, vključujoč ladje v tranzitu, okoli 5000 tovornih ladij. Če bi Hrvaška ustavila samo vse tankerje, ki plujejo v Koper in bi bila škoda zaradi zaustavitev res samo 100 000 evrov po ladji (podatek Bruna Koreliča), bi samo to pomenilo letno škodo v višini 10 milijonov evrov za koprsko pristanišče in Slovenijo.  

Rešitev: dovolilnice za vse ribiče, spor pa pred novo sodišče

Pri tem bi Hrvaška pri obrazložitvi svojega »nadzora« lahko navedla na prvi pogled prepričljiv alibi. Tudi slovenski uradni dokumenti navajajo, da naraščanje tovornega prometa v koprskem in v sosednjih italijanskih pristaniščih napoveduje večanje gostote prometa ladij v Tržaškem zalivu. Poleg tega se povečuje tudi število potniških ladij v koprskem pristanišču. Povečanje gostote prometa pa predstavlja večjo verjetnost, da se lahko zgodi pomorska nesreča. Posledice pomorske nesreče, npr. večje izlitje nafte, bi bile, kot na primer kaže dokument Ministrstva za promet iz leta 2007 »glede na majhnost in zaprtost akvatorija, kar Tržaški zaliv je, dolgoročno katastrofalne za okolje in gospodarstvo.« In tako bi Hrvaška na prvi pogled »legitimno« lahko ustavljala ladje, hkrati pa bi s tem demonstrirala, da ne spoštuje Arbitražnega sporazuma in razsodbe PAC, ki bi ostala »mrtva črka na papirju.«

Slovenska vlada bi se na to možnost morala pripraviti že danes – materialno in diplomatsko. Materialno tako, da bi priskrbela za primerna sredstva (ladje, obalni raketni sistemi) za obrambo slovenskega morja, diplomatsko pa z zahtevo po zagotovitvi svobode plovbe v »stiku« po eni strani in iskanjem diplomatskih rešitev za rešitev spora s Hrvaško.

Slovenski morski ribič. Vir: YouTube

Več kot očitno namreč je, da je zelo kratkovidno in škodljivo za obe državi, če se bo konflikt razvijal še naprej, v smeri kaznovanja ribičev z obeh strani meje, ki že tako ali tako vse težje živijo od svojega dela. Evropski pravni red daje dovolj podlage za to, da ribiči z obeh držav dobijo dovolilnice in – ne glede na to, kje je meja – pričnejo loviti ribe brez težav, kot je bilo to mogoče, ko je bilo to morje še »jugoslovansko.« Trditev, izrečena na eni od slovenskih komercialnih televizij, češ da bi hrvaški ribiči na ta način »priznali mejo« in s tem »razsodbo« je preprosto povedano – netočna.

Spor o meji je potrebno, v kolikor zadeva ne bo rešena, razrešiti civilizirano, na drugem sodišču

Meje in druge države lahko »priznavajo« samo države, ne pa posamezniki. To bi moralo biti tudi hrvaško sporočilo svojim ribičem. Hrvaška bi jih morala vzpodbuditi, da naj zaprosijo za slovenske dovolilnice in jim pojasniti, da to ne pomeni »priznanje meje.«. Hkrati bi morala olajšati izdajo svojih dovolilnic slovenskim ribičem. Tako bi lahko brez težav lovili v Piranskem zalivu (hrvaški ribiči) in vse do Novigrada (slovenski ribiči). Kot nekoč. Ne pa kot sedaj, ko sta obe državi v EU, stanje na Jadranskem morju pa je slabše, kot je bilo v času SFRJ.

Spor o meji pa je nato potrebno, v kolikor zadeva ne bo rešena, razrešiti civilizirano, na drugem sodišču. Tistem, ki bo odločalo o veljavnosti Arbitražne pogodbe. In to sodišče – Meddržavno sodišče (ICJ) - nima sedeža v Luxemburgu, pač pa v Haagu.

Več člankov od avtorja