REDAKCIJA - KOLOFON

Registracija edicije: Elektronski časopis TATRENUTEK je vpisan pri Ministrstvu za kulturo z odločbo št. 006-203/01 pod zaporedno številko 36. Mednarodna serijska številka edicije: ISSN 1408-0990. Glavni urednik Dejan Steinbuch.

Laži hrvaške diplomacije ali zakaj sta arbitražni sporazum in razsodba o razmejitvi - veljavna

Laži hrvaške diplomacije ali zakaj sta arbitražni sporazum in razsodba o razmejitvi - veljavnaPAC - Arbitražno sodišče

Zapleti, do katerih je med Hrvaško in Slovenijo prišlo po šestih mesecih od razglasitve sodbe arbitražnega sodišča, so s seboj prinesli povsem pričakovane posledice. To smo sicer napovedovali že aprila lani.

Prav tako smo napovedali, da »Hrvaška takšne odločitve sodišča, ki ga ne priznava več - ne bo spoštovala in uveljavila«, kar z drugimi besedami pomeni, »da bo Slovenija zato - če s Hrvaško kmalu ne bo našla kakšne kompromisne rešitve - prisiljena še v nov sodni postopek proti Hrvaški.« Vendar tokrat »pred drugim, Meddržavnim sodiščem v Haagu (ICJ), prav tistim, na katerem si je Hrvaška sicer želela doseči tudi določitev meje«, le da Meddržavno sodišče v tem postopku ne bo razpravljalo o sami meji, pač pa o tem, ali je Hrvaška imela pravico enostransko odstopiti od podpisane in ratificirane meddržavne pogodbe o ustanovitvi arbitražnega sodišča.

Zakaj Slovenija in Hrvaška že kršita mednarodno pravo?

Prav tako smo napovedali, da so pred Slovenijo »zato v prihodnje tri poti - najprej zagotavljanje enostranske uveljavitve razsodbe, nato iskanje sporazuma s Hrvaško s pomočjo generalnega sekretarja OZN in na koncu, če ne bo pozitivnih rezultatov - nova tožba proti Hrvaški.«

Piranski zaliv
Piranski zaliv - ne gre za nekaj nepomembnega, pač pa za spoštovanje mednarodnega prava

Od vsega napovedanega se je zgodilo vse napovedano, z dvema razlikama: slovenska vlada se je očitno odločila, da bo za prvo sodno pot izbrala Luxemburg in sodišče EU (kar je posebna zgodba) in ne Meddržavno sodišče v Haagu (kar je sicer predvidena pot v primeru kršitve Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb). Obe državi – Slovenija in Hrvaška – pa prav tako nista začeli postopka v okviru OZN, kot ga določa Dunajska pogodba o pravu mednarodnih pogodb.

Zakaj se je to zgodilo? Očitno zato, ker tako Slovenija in Hrvaška, ujeti v »pat pozicijo« po arbitražni razsodbi, že kršita mednarodno pravo in zaveze, ki sta jih dali kot naslednici s strani SFRJ podpisane Dunajske Konvencije o pravu mednarodnih pogodb, saj ne Slovenija in ne Hrvaška – iz povsem političnih razlogov - ne želita vnovične presoje tega, kar se je že zgodilo ter predvsem sprejetih lastnih odločitev.

V primeru nove presoje pred Meddržavnim sodiščem bi namreč Slovenija tvegala, da sodišče odloči, da je bil odstop Hrvaške od arbitražne pogodbe zaradi "kontaminacije arbitrov" - upravičen. Možnosti za kaj takega verjetno ni veliko, toda zaradi včasih zelo nenavadnih odločitev ICJ to tveganje vsekakor obstaja. Po drugi strani pa Hrvaška – s precej večjo verjetnostjo – tvega, da bi Meddržavno sodišče odločilo, da njihov enostranski odstop od Arbitražnega sporazuma ni bil upravičen, ker slovenske kršitve (ki so se zgodile – pogovori Sekolca z Drenikovo) niso bile dovolj hude, da bi upravičile prekinitev pogodbe ter izničile delo sodišča.

Velika zastava, a zelo malo mednarodnega prava in pravih argumentov

Drugi problem, ki je zelo očiten, je povezan s hrvaško diplomacijo. Hrvaška diplomacija namreč svojo in slovensko javnost neprestano zavaja s trditvami, da je Arbitražni sporazum s Slovenijo »mrtev«, da več ne velja itd. Kar seveda ni res. Mednarodni sporazumi niso »keksi, ki jih je lahko lomiti«, kot je nekoč dejal V.I. Lenin, pač pa tudi njihovo sklepanje in odstop od njih ureja mednarodno pravo. Pravo pa je seveda povezano s spoštovanjem pravil. Tako kot je mednarodno pogodbo praviloma potrebno ratificirati in kot velja, da pogodbe ne more skleniti kdorkoli (lahko pa jo, v imenu države, celo »ustno« sklenejo pooblaščeni predstavniki) tudi odstop od pogodbe ni mogoč kar tako, čez noč, s preprosto »notifikacijo«, kot si to predstavlja (v tem primeru lažniva) hrvaška diplomacija.

To dokazujejo mednarodne ocene in analize in take, ki so bile objavljene celo na Hrvaškem. Prva med njimi je analiza dr. Armana Sarvariana, predavatelja na Univerzi Surrey ter specialista za etična vprašanja v zvezi z mednarodnimi sodniki, ki razsojajo na mednarodnih sodiščih. Profesorja smo še enkrat vprašali za mnenje o slovensko-hrvaškem zapletu, vendar je nove odgovore odklonil, češ da zadeve »ni ponovno preučeval«, (čeprav je v svojem zadnjem članku predstavil tudi sodbo arbitražnega sodišča) je pa namignil, da se odgovori na osem ključnih vprašanj, ki smo mu jih postavili, nahajajo tudi v njegovi analizi.

To je deloma res. Sarvarian v svojem prispevku opozarja, da se v tem najnovejšem slovensko-hrvaškem sporu prepletata dva problema - hrvaška namera glede prekinitve arbitražnega sporazuma, torej mednarodne pogodbe, na kateri temelji arbitraža, ter sama prekinitev arbitražnih postopkov, začetih leta 2012, pri čemer pa "prekinitev prve obsega tudi drugo, prekinitev druge pa ne pomeni prekinitve prve."

Slovenski "stik" z mednarodnimi vodami, ki ga želi hrvaška diplomacija "izbrisati"

Povedano preprosto: če bi obveljalo, da je Hrvaška uspela prekiniti mednarodno pogodbo, na podlagi katere je pričelo delo Arbitražno sodišče, potem bi bil to seveda konec arbitraže med državama. Če pa bi prišlo samo do prekinitve (in obnove) arbitražnih postopkov, ki so se pričeli leta 2012 po ustanovitvi sodišča, potem to seveda ne bi pomenilo konca pogodbe.

Slovenija in Hrvaška imata seveda diametralno nasprotni stališči o tem, ali lahko Arbitražno sodišče samo odloči o veljavnosti namere Hrvaške, da prekine pogodbo o arbitraži. Sarvarian ocenjuje, da ima "v tej točki Hrvaška prav", kajti čeprav ima arbitražno sodišče pravico, da odloča o proceduralnih vprašanjih v zvezi z arbitražo, kot to določajo točke 3(4) in 6(4) arbitražnega sporazuma, to isto arbitražno sodišče "nima pravice odločati o veljavnosti prekinitve arbitražnega sporazuma". In kdo odloča o tem? Ne sodišče v Luxemburgu – pač pa Meddržavno sodišče v Haagu (ICJ), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Arbitražni postopki pred sodiščem pa v nasprotju s tem so "proceduralna vprašanja" in o njih Arbitražno sodišče lahko odloča. To torej pomeni, da je Arbitražno sodišče imelo pravico nadaljevati s postopki (in razsoditi, vse dokler je bila pogodba o delu sodišča veljavna) - in to ne glede na stališča Hrvaške. To je sodišče storilo. Samo je imenovalo dva nova arbitra in razsodilo.

Vendar sedaj namera južne sosede, da prekine pogodbo o Arbitražnem sporazumu, ob mejnem sporu predstavlja še en "nov spor" med Slovenijo in Hrvaško - in to v zvezi z interpretacijo in uporabo 60. člena Dunajske konvencije o pravu pogodb. Po predvidenih postopkih te konvencije, ki zavezuje tako Slovenijo kot tudi Hrvaško, bi morali obe državi v skladu s 33. členom Ustanovne listine OZN najprej najti "miroljubno rešitev".

OZN stavba
Če se s Slovenijo ne strinja, je Hrvaška dolžna svoj spor najprej reševati pred organi OZN, ne pa postopati enostransko.

Ker do 12. avgusta 2016 (leto dni od podanih slovenskih ugovorov na sklep Hrvaške o odstopu od pogodbe) obe državi nista našli skupne rešitve, lahko namreč vsaka od držav sproži mehanizem, ki je določen v dodatku Dunajske pogodbe in daje posebna pooblastila generalnemu sekretarju OZN. Nato bi morala biti v okviru OZN sestavljena petčlanska komisija (v kateri bi bila tudi hrvaški in slovenski član), ki bo nato o tem problemu podala poročilo. Vendar to poročilo obe državi ne zavezuje, pač pa jima podana priporočila zgolj omogočajo, da najdeta "prijateljsko" rešitev problema.

Hrvaška se ni držala pravil, zato Arbitražni sporazum velja

Na to je opozoril tudi hrvaški poslanec Peđa Grbin, v blogu »Kaj je bilo narobe z arbitražo.« Po njegovem se v hrvaškem prevodu konvencije vidi, »da gre za zelo slab prevod«, saj se v angleščini ključni stavek glasi:

„If, under paragraph 3 of article 65, no solution has been reached within a period of twelve months following the date on which the objection was raised, the following procedures shall be followed:“

Povedano drugače – s tem členom je zelo jasno zapovedano, kot opozarja Grbin, »da mora država članica mednarodne pogodbe, ki z uporabo tretjega odstavka 65. člena ni dosegla odgovarjajoče rešitve izvesti proceduro, predpisano v 66. členu, če želi do konca izvesti postopek za prekinitev mednarodne pogodbe. Da bi bil popolnoma jasen, izvedba formalnega postopka mirnega reševanja spora je PREDPOGOJ, da bi Sporazum o arbitraži prenehal veljati brez soglasja Slovenije.«

Izvedba formalnega postopka mirnega reševanja spora je PREDPOGOJ, da bi Sporazum o arbitraži prenehal veljati brez soglasja Slovenije.

Njegov sklep je popolnoma pravilen: »Sedaj si lahko zabijamo glavo v pesek in se delamo, da to ni pomembno, toda resnica je drugačna. Če bi doslej začeli s strogo formalnim postopkom iskanja miroljubne rešite s pomočjo generalnega sekretarja OZN, se arbitražna sodba ne bi sprejela. Ni sodišča v okviru OZN, arbitražno sodišča pa to je, ki bi si privoščilo sprejem odločitve med potekom procesa iskanja miroljubne rešitve pod pokroviteljstvom generalnega sekretarja OZN. Prav tako je pomembno, da tak postopek traja leto dni in da bi z njegovim iztekom, celo če se s Slovenijo o ničemer ne bi dogovorili, (kar je gotovo) s tem izpolnili pogoj, da Hrvaška na podlagi 67. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb Sloveniji poda notifikacijo, s katero bi Sporazum o Arbitraži prenehal delovati. Šele tedaj in po tem postopku,« opozarja Peđa Grbin.

 

 

VCLT
Konvencija, ki jo je Hrvaška namerno prekršila

Vsega zapisanega, zapovedanega in nujnega za prekinitev Arbitražne pogodbe s Slovenijo Hrvaška seveda ni naredila. Poslanec SDP-ja je bil v hrvaških mediji napaden kot nekakšen izdajalec, »grbavec«, kot »politikant«, ki paktira s Slovenijo in kot pravniško neuk, hrvaško ministrstvo za zunanje zadeve pa je poslancu odgovorilo, da takšen postopek iskanja miroljubne rešitve »ni obvezen«, ker pač nikjer v Konvenciji (VCLT) ali v dodatku ne piše, da bi konec tega postopka avtomatsko pomenil izstop iz mednarodne pogodbe in da ga Hrvaška zato menda sploh ni bila dolžna izvesti – čeprav je iz zapisanega povsem jasno, da je Hrvaška to bila dolžna storiti.

Skratka, tudi če v okviru OZN pri iskanju rešitve slovensko-hrvaškega spora ne bi bilo učinka – je bila Hrvaška dolžna izpeljati postopek, ne pa da ga je vnaprej zavrgla. In tudi v primeru, če bi bil omenjeni postopek miroljubnega reševanja spora neuspešen, je bila Hrvaška dolžna, da spor, če bi že vztrajala pri odpovedi arbitražne pogodbe - reši pred Meddržavnim sodiščem v Haagu – ne pa z enostransko »notifikacijo.«

Hrvaška je bila dolžna izpeljati predpisani postopek, spor pa bi lahko rešila samo v okviru OZN ali pred Meddržavnim sodiščem v Haagu

Hrvaška bi se v drugačnih okoliščinah morda lahko sklicevala na »običajno pravo«, kjer je notifikacija za prekinitev pogodbe praviloma dovolj. Vendar je njena smola v tem, da je Hrvaška naslednica SFRJ (enako kot Slovenija) in da je pristala na natančno, pisano vsebino Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb (s slovensko kratico DKPMP oziroma angleško VCLT), ki si jo lahko vsak prebere tudi na spletu.

Če je Hrvaška storila vse, kar je morala ali ne, se torej lahko ugotovi že s prebiranjem členov omenjene konvencije od 60. točke naprej in ne s pravniškim modrovanjem. V to se lahko prepriča čisto vsak prebivalec Slovenije ali Hrvaške, saj je pogodba tudi v angleškem jeziku. In jasno je, da Hrvaška vse do danes ni ne podala predloga generalnemu sekretarju OZN s prošnjo za reševanje spora in prav tako ni tožila Slovenije pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. 

Zakaj si Hrvaška ne upa tožiti Slovenije?

Ne, namesto tega je ravnala enostransko. Sloveniji je zgolj poslala »notifikacijo«, da pač odstopa od pogodbe. In zato je v tem primeru Hrvaška, brez dvoma, največja kršiteljica mednarodnega prava, ki hkrati trdi nekaj, kar zagotovo ni res – da je Arbitražni sporazum že zaradi njenega »domnevnega odstopa« od pogodbe, kot to opredeli dr. Sarvarian, že »neveljavna«, delovanje sodišča pa nično in za Hrvaško nepomembno. Gre za pravni cinizem brez primere, za kolosalno laž in zavajanje slovenske, hrvaške in mednarodne javnosti.

Sedež Arbitražnega sodišča (PAC) v Haagu, ki je popolnoma veljavno razsodilo v slovensko-hrvaškem sporu.

Arbitražni sporazum je namreč prav zato, ker Hrvaška ni na pravilen način izpeljala odstopa od mednarodne pogodbe s Slovenijo veljala in še vedno velja, predvsem pa je veljala vse do trenutka, ko je Arbitražno sodišče (PAC) sprejelo svojo razsodbo. Zato je brez dvoma veljavna tudi razsodba arbitražnega sodišča o slovensko-hrvaški meji.

Za njeno izničenje ima Hrvaška (enako kot Slovenija) samo eno prosto pot – tožbo Slovenije pred Meddržavnim sodiščem v Haagu. Pravo vprašanje je zato – zakaj hrvaška vlada, če že misli, da ima prav, Slovenije ni tožila pred Meddržavnim sodiščem v Haagu in zahtevala, da sodišče ugotovi, da je arbitražni sporazum s Slovenijo zaradi "slovenskih kršitev" sodnega postopka (pogovori Sekolca in Drenikove) ničen in neveljaven? To bi namreč lahko naredila že od 16. avgusta leta 2016 naprej – kadarkoli. Pa tega očitno ni naredila.

Ne zato, ker je Arbitražna pogodba s Slovenijo že kar »neveljavna«. Ampak zato, ker nima dovolj pravnih in pravih argumentov. In se zaveda, da bi takšen spor - izgubila.

Več člankov od avtorja