Danes je sreda in že tretji dan, ko praznim škatle v novem domu ter čakam, da se delovna obutev pojavi nekje. Nisem še čisto konec, ampak več kot tri škatle mi pa vseeno niso ostale in me res malce skrbi, da bom morala čez vreče, kamor sem dala stvari, ki gredo v smeti. Res, da ni tam nič umazanega, ampak vseeno mi ni do tega, da bi tisto odpirala.

V naslednji škatli, ki sem jo odprla, pa se je končno našla vsa delovna obutev in še nekaj delovnih oblačil. To je bila škatla, ki sem jo zadnjo pakirala v enem dnevu in se mi ni več dalo razporejati po škatlah kam, kaj gre, da mi bo razpakiravanje olajšalo delo. Kar sem več kot očitno pozabila. Vsa oblačila, ki so bila v tej škatli, vem, da so bila nošena, zato sem jih kar takoj odnesla med perilo za pranje, da ne pozabim, vsej delovnih oblek oprati do ponedeljka. Ostalo sem razporedila po omarah, delovna obutev je končno odšla v del omare, ki je namenjen za službo. Neka stvari je že pripravljenih, da jih odnesem v službo, ker moram imeti vedno rezervna oblačila tam. Tudi vsa delovna obutev ni doma. Domov sem jo odnesla samo zato, ker jo želim malce bolje očistiti. To bom pa verjetno naredila enkrat te dni, ko bom še doma. Jutri bom vsekakor počivala, ker ne morem več samo pospravljati. Tri dni od jutra do večera je bilo več kot dovolj. Pa še vse sem našla in sedaj za vse, vem kje je. Končno.

Še dobro, da nimam še vseh moževih stvari na grbi, kje ima kaj, ker bi se mi zmešalo. Imam vse, kar je skupnega in vse, kar je moje. To sva dogovorjena, da uredim jaz. Kar je njegovo, je njegovo delo. Jutri in do nedelje ima prosto, ker drugače ni šlo. In bo v tem času sam urejal svoje stvari. Jaz bom pa počivala nekje na vrtu ali pa na kavču mirne vesti, ker je delovna obutev končno na svojem mestu.

…